OŠ RAČE

Spoštujemo preteklost - obvladamo sedanjost - načrtujemo prihodnost.

EU e-Privacy Directive

Spletna stran za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh?

Poglej izjavo o zasebnosti

Poglejte dokumente Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah!

Zavrnili ste piškotke. To odločitev lahko spremenite!

Dovolili ste, da se piškotki namestijo na vašo napravo. To odločitev lahko spremenite.

SPOZNAVAMO ZAMEJSKO SLOVENIJO:)

Hojla,

mi se spet potepamo. Za nami je zanimiva pustolovščina po avstrijski Koroški. Najprej smo se ustavili v Libeličah, katere krajani so si na pretkan način izborili, da ne spadajo pod Avstrijo, ampak k matici Sloveniji. Od njih bi se lahko marsičesa naučili tudi danes – posnetke agitatorskih plakatov pred plebiscitom bo objavila Eva, ko se vrnemo. Poleg plebiscitnega muzeja smo pokukali tudi v tamkajšnjo kostnico (brrrrrr), črno kuhinjo in skedenj. Potem smo se zapodili proti knežjemu kamnu. Ta je zaščiten in ograjen in še vedno tam. Uprizorili smo ustoličenje vojvode Marvina I. Fejmiča. Naziv mu je z rahlo zaušnico, takšna je bila namreč karantanska navada, predal kmet Jaroslav Oberpauer. Ljudstvo (ostali učenci) je z glasnimi vzkliki in nebrzdanim veseljem izrazilo podporo novemu vojvodi, dasiravno sta nam manjkala krava in osel. Pot nas je nato vodila do cerkve Maria Saal, znane romarske destinacije, kamor pa žal eden izmed učencev ni mogel, saj je med ustoličevanjem, reva uboga, v navalu navdušenja globoko zabredel v kravjek (ni bil naš). Zategadelj je na avtobusu nastal preplah spričo nenadejanega smradu in to ni bilo kar tako, kot da bi šel s košem po vodo. Fant se je moral očediti. Ne mislite si, da so globoki profili na tenis copatih vedno dobra stvar!  

V mislih se nam je začel prikazovati Celovec oz. potepanje po tem lepem mestu. Najprej so nas sprejeli v slovenskem dijaškem domu. Tam prebivajo slovenski, avstrijski in italijanski šolarji in dijaki. Nato smo posneli nekaj znamenitosti in poslušali našo vodičko, ki ji ni in ni zmanjkalo legend. Videli smo tudi Vrbsko jezero. Potem pa po ovinkih do hotela v Bovcu, kjer nas je čakala kraljevska večerja. Veste, Slovenci nismo skopuhi. Jutri pa jo mahnemo v Benečijo, kjer se bomo srečali z Rezijani in zverinicami iz Rezije.

Učenci 9. razreda, razredničarki in spremljevalki

DRUGI DAN

Ahoj,

petek zvečer je in mi smo srečno prispeli domov.

Hotel Alp, v katerem smo bili nastanjeni v Bovcu, lahko iskreno priporočimo vsakomur. Tam dobro ješ, igraš biljard, greš na internet, ponoči se hihitaš in glasno krohotaš, imaš družabno srečanje v pižamah na hodniku, se skregaš, zjokaš, pobotaš, malo treskaš z vrati – in nihče se ne pritoži! Zjutraj smo se po bogatem zajtrku odpeljali proti trdnjavi Kluže. Že na cesti nas je legitimiral napadalen avstro-ogrski oficir in zahteval dokumente. Po komični predstavi, v kateri smo izvedeli, da so se za našo zahodno mejo borili tudi Bošnjaki, smo pili čaj iz potolčenih kovinskih vojaških skodelic. Marvin je na fotko ujel duha in ko smo se pozanimali, če je pravi, so nam povedali, da se tam res že 100 let smukajo duhovi!!!

Potem nas je čakal Log pod Mangartom. Lahko rečemo, da je po katastrofalnem plazu leta 2000 danes že povrnil svojo prvotno podobo. Nato smo obiskali odmaknjeno rezijansko vasico Solbico. Z nami je spregovoril Rezijan v svojem značilnem rezijanskem narečju in nam demonstriral, kako sta si njihovo narečje in knjižna slovenščina podobna. Demonstracija ni uspela! Ogledali smo si tudi vojaško pokopališče ter spomenik padlim za zahodno mejo ter muzej brusačev. Medtem je hotelski zajtrk izgorel, zato smo jo po serpentinah in avtocesti ubrali naravnost proti Sloveniji na cestninsko postajo Lom in se okrepčali.

Potem pa kot srebrna puščica skozi dež in strele proti ljubemu domu. Šofer je enako dobro vozil naprej in vzvratno.

Zdaj so pred nami počitnice, da izpopolnimo svoje zapiske in dobimo čim boljše ocene.

 

Lep pozdrav,

zverinice iz Rezije