V soboto, 7. 4. ob 8. uri, smo se vsi zaspani zbrali pred šolo. Le kdo hodi v šolo ob sobotah? … Mi in učitelji… Pa še verjetno kakšna čistilka. Še dobro, da smo se zbrali pred šolo in nismo drobencljali po hodnikih in za seboj puščali tone blata.

Torej, zbrali smo se po razredih. Razredničarka nas je preštela. K vsakemu razredu se je pridružil lovec. Pa ni imel puške, da bi nas vse … no, saj veste, kaj mislim. Ko smo se končno odpravili na pot, se je vsak razred odpravil v svojo smer. Naš razred se je odpravil proti njivam in z njive je prihrumel velik traktor. Na njem je sedel gospod z uhanom v ušesu. Ugotovila sem, da je še en lovec, ki nam bo pomagal pri pobiranju smeti. Hodili smo tri dni in tri noči. No, tako se mi je vsaj zdelo. Končno smi prispeli do železniške postaje in v okolici opazili na tone smeti. Ne razumem, kako so lahko ljudje takšni, da vržejo stran papirček ali pločevinko piva, namesto da bi ju stlačili v nahrbtnik ali pa prehodili tri metre in jih vrgli v smeti. Narava žal ne more prositi, počistite me, zato smo morali za temi packi mi čistiti in vstati tako zgodaj.

Si lahko mislite, samo mi šesti razredi smo nabrali celo prikolico smeti – od plastičnih vrečk, kartona, steklenic, našli smo celo traktorsko gumo!!!

Končno smo vsi utrujeni, izmučeni, umazani, smrdeči po smeteh sedli na avtobus in se odpeljali proti lovskemu domu, kjer nas je čakalo nekaj zasluženega …

Žemljica s hrenovkami in sok!!!

Mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm.

Zoja Strmšek, 6.a.